Rastline za živo mejo ali skrajšano »žive meje« so priljubljena rešitev za naravno zaščito pred hrupom, onesnaževanjem in za zagotovitev zasebnosti na našem vrtu.
Zelenje v domačem okolju na nas deluje pomirjujoče.
Živa meja je lahko visoka, nizka, strižena, prosto rastoča, cvetoča, listopadna, zimzelena… Živa meja naj bo urejena, ravno prav gosta in visoka. Pomembno je, da so rastline dovolj pognojene, oskrbovane z vodo in pravilno obrezane. Ko gre za nakup večjega števila sadik, je racionalno izbrati tiste, ki so vzgojene pri nas. Ker so rastle pri bližnjem drevesničarju, so že prilagojene na naše rastne razmere.
Sajenje rastlin za živo mejo
Osnovno pravilo za čas sajenja je, da rastline sadimo, ko mirujejo. Pri listopadnih rastlinah je to jeseni, ko prične odpadati listje in spomladi, dokler rastline ne odženejo. Za iglavce veljajo nekoliko drugačna pravila. Najprimernejši čas za sajenje je pozno poleti, ko se prične navidezno mirovanje, razraščajo pa se le korenine.
Če so mlade rastline posajene v lončke jih lahko presadimo kadarkoli. V tem primeru se le izogibamo vročih poletnih dni, premokrih tal in pozimi zamrznjenih tal.
Medsebojna razdalja rastlin za živo mejo je od 30-50 cm narazen. Povprečje je 2,5 rastlini na tekoči meter. Odvisno predvsem od velikosti rastline ob saditvi, vrste, sorte in rastnosti.
Žive meje sadimo v sadilni jarek, kar je lažje kot kopanje posameznih sadilnih jam. Globina jarka je odvisna od velikosti rastlin. Na dno jarka posujemo založno gnojilo, ki vsebuje predvsem fosfor in kalij, ter mikroelemente. Čez gnojilo nasujemo plast prsti in na to še plast komposta. Sadike posadimo do enake globine, kot so bile posajene prej. Ob zasutju jarka zemljo sproti teptamo, da ne pride do nastajanja zračnih žepov. Po sajenju rastline dobro zalijemo.
Vrste živih mej
Za zasaditev cvetoče žive meje lahko uporabimo različne rastline. Oblikujemo lahko višje meje z rastlinami kot so hortenzija, forzicija, hibiskus, dren, medvejka, dojcija, španski bezeg,… Ali pa zasadimo vajgele, petoprstnik, različne vrtnice za nižje razmejitve…
Listopadne žive meje so privlačne zaradi svojega pestrega nabora barv skozi vse leto. Spomladi nas razveselijo s cvetovi ali mladimi listi, poleti z gosto olistanostjo, jeseni z rumenimi in rdečimi odtenki, pozimi pa z obarvanim ali vzorčastim lubjem. Za listopadne žive meje najpogosteje izberemo bukev, gaber, forzicijo, hibiskus, češmin…
Zimzelene žive meje so se izkazale za najbolj priljubljene, saj zagotavljajo strukturo vrta in zasebnost čez celo leto. Pogosto uporabne rastline za živo mejo je ameriški klek (Thuja occidentalis) in pacipresa (Chamaecyparis.). Žal pa ameriške kleke in paciprese zadnje čase pogosto napade fitoftorna sušica (Phytophthora lateralis). Zaradi nje se lahko posuši celotna živa meja. Pojavlja pa se tudi škodljivec južni brinov krasnik (Ovalisia festiva).
Lepa je tudi živa meja iz tise (Taxus ssp.) Tisa raste precej počasi, vendar se dobro obrašča po rezi in ne goli znotraj.
Priporočljivo je, da sadimo rastline za živo mejo, ki imajo manj bolezni, škodljivcev, se lepše obraščajo in so bolj odporne na stresne razmere.
Zaželjene so rastline, ki zdržijo poletno sušo, hud mraz pozimi, sol v tleh, ter potrebujejo minimalno oskrbo in rez.
Lovorikovci (Prunus laurocerasus) so najbolj priljubljene in hvaležne rastline za srednje velike in velike zimzelene meje. Žive meje iz lovorikovcev so enostavne za vzdrževanje, fizično neprehodne, uspevajo pa tudi v senčnih legah. Lovorikovec ima temno zelene na videz povoskane liste. Kar rastlino varuje pred izsušitvijo v poletnih sušah in zimah brez snega in padavin. Nekatere sorte lovorikovcev bolj, druge manj spomladi razveseljujejo z dišečimi belimi cvetovi, pozneje pa z jagodičastimi temnimi plodovi, ki so sicer neužitni. Lovorikovec v višino zraste prek treh metrov, vendar ga z obrezovanjem oblikujemo do višine, ki nam najbolj ustreza.
Priporočljivo je dvakratno obrezovanje; pozno spomladi in pozno poleti. Nujno pa je najmanj enkrat letno, to je pozno spomladi (junija), ko se rast že malo umiri.
Lovorikovci se med seboj razlikujejo po obliki rasti, višini, obliki in barvi listov ter po toleranci na mraz. Najbolj znane sorte pri nas so Novita, Etna, Genolia, Kleopatra ter ozkolistni Otto Luyken.
Najpogosteje uporabljena za zasaditev živih mej je sorta Novita. Odlikuje jo hitra in pokončna rast, zato živa meja hitro doseže željeno višino.
Genolia je sorta, ki je kompaktna in ožje rastoča. Te lastnosti pripomorejo k temu, da lahko rastline obrezujemo le enkrat na leto.
Etna je kompaktna in počasneje rastoča. Odlično se obnese kot soliter ali v nižjih živih mejah.
Kleopatra je srednje hitro rastoč grm, ki je primeren tudi za nižje zasaditve. Bronasto obarvani poganjki razbijejo temno zeleno barvo odraslih listov.
Če si želimo nizkorastočo živo, uporabimo sorto Otto Luyken, ki doseže višino do 1,5m. Sorta ima izjemno gosto, suličasto listje. Raste počasneje. Razvije veliko belih cvetov iz katerih pozno poleti dozorijo črni plodovi.
